PAŠKI KOZJAK

Vremenoslovci so napovedovali padavine, vendar smo se v sončnem sobotnem jutru 23.4. optimistično razpoloženi odpeljali do Gomžarjeve domačije nad Vinsko goro. Pot nas je vodila najprej ob robu gozda, ki je bil odet v sveže pomladansko prevleko, mimo slikovitih kmetij, ki so jih obdajala bujno cvetoča sadna drevesa. Pot se je lahkotno vzpenjala skozi gozd, ki je bil poln pomladanskega cvetja, s krošenj dreves pa se je oglašalo obrano petje ptic. Ob prijetnem pogovoru dobro razpoloženih pohodnikov in občudovanju narave smo z Visokega, kjer je spomenik padlima borcema XIV. divizije skoraj prehitro zagledali Planinski dom na Paškem Kozjaku. Po krajšem počitku smo povzeli še na do Cerkve sv. Jošta, si ogledali pokopališče in okolico, sicer idiličnega kraja, vendar zaradi zaprte šole in župnišča deluje nekoliko zapuščeno. Odšli smo še na Špik, to je eden izmed vrhov sicer obsežnega pogorja Paškega Kozjaka. Razgledovali smo se po pogorju, ki je bogat z gozdom, ki ga prekinjajo večje osamljene kmetije. Lep je bil razgled na Saleško dolino, Velenje z gradom in jezerom, Šoštanj pa s svojimi ogromnimi dimniki preveč izstopa iz sicer zelo lepega naravnega okolja. Občudujemo celjsko kotlino z vsemi hribi, ki jo obdajajo, hrbet Menine planine, Golte, Smrekovec, Uršljo goro, Obir, Peco in na drugi stani Zahodno Pohorje. Ostale, nekoliko oddaljene hribe pa nam prekriva visoka oblačnost. Vračamo se po poti mimo planinskega doma, kjer nam postrežejo z okusno juho in enolončnicami, tako da se okrepljeni lažjoe spuščamo na posameznih delih precej strmi poti v Pako. Zadovoljni, da smo lahko doživeli tako lep dan v naravi in prijetnem druženju smo zaključili ta pohod.